Odvetniška poklicna etika
V času, ko vsi pišejo in razpravljajo o moralnih normah, vrednotah v družbi in o tem, kje vse se kaže, kako brez (pravih) vrednot je ljudstvo, sem doživela nekaj, kar se me je kljub zelo debeli koži zelo dotaknilo. Zgodilo se je sodišču, pravzaprav na enem od sodišč v večjem slovenskem mestu, ki mi je od vseh najljubše.
Naneslo je, da sem zaradi neplačila mojih naročenih in opravljenih odvetniških storitev morala zoper gospodarsko družbo ( v nadaljevanju jo označim z XY d.o.o.) vložiti izvršbo in iz nje je sledila tožba. Do neplačila mojih storitev je prišlo zato, ker družbo XY d.o.o. zastopata dva direktorja, ki sta obenem tudi solastnika v enakih deležih in med katerima je vse od konca leta 2013 potekalo več sodnih postopkov. Zastopala sem enega od dveh direktorjev in solastnikov, katerega je drugi direktor v letu 2013 na zvijačen način »izključil« iz družbe kot družbenika in mu obenem odvzel funkcijo direktorja. Drugega direktorja iste družbe je ves čas zastopala znana odvetnica, ki je s svojim načinom delovanja (beri: obnašanja) povzročila nemalo težav meni, sodišču, moji stranki pa sploh. Po pravnomočno zaključenem sodnem postopku, v katerem sem uspela z zahtevkom na ničnost pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža in sklepu o prenehanju funkcije direktorja, se moji stranki nikakor ni uspelo vrniti v gospodarsko družbo, ker mu drugi direktor tega enostavno ni dovolil. Pravnomočna sodba okrožnega sodišča ni veljala nič, drugi direktor moji stranki enostavno ni dovolil opravljati funkcije direktorja v družbi, ni imel dostopa in vpogleda do poslovnih listin, ni imel dostopa do poslovnega bančnega računa družbe – niti vstopa v družbo ni imel, saj je drugi direktor v tem primeru klical policiste in nastavil varnostnika, ki je moji stranki vstop fizično preprečeval.
Medtem je seveda drugi direktor posloval po svoje, o moji stranki je strankam družbe pripovedoval, da je propadel in zapit in naj ga ne jemljejo resno in podobno – vse po nasvetih svoje odvetnice, ki je po takšnih svetovanjih zelo dobro znana. Sledili so nizki udarci taiste kolegice, ki se je ves čas izredno trudila za to, da se direktorja med seboj ne bi pobotala in sklenila poravnave v odprtih sodnih postopkih, borila se je za to, da so sodni spisi vsebovali čimveč njenih vlog , za katere je gospodarski družbi izstavljala (pre)visoke račune, svojo stranko (za katero predvidevam, da s svojo odvetnico tudi ni bila iskrena, zato tudi ona nosi del krivde za takšne dogodke) pa prepričevala, da se je na sodišču glede izidov postopkov vse dogovorila s sodečimi sodniki in da je le stvar parih mesecev do takrat, ko bodo postopki zaključeni v korist njene stranke… Na hodniku sodišča je kolegica brez zadržka glasno kričala na sodnico, ki je ugodila enemu od mojih zahtevkov, pred sodiščem je kričala na svojo zaposlenko, mlado pripravnico, ki se je z nami pogovarjala o morebitnem sestanku za mirno rešitev zadeve… Ko je sprevidela, da sem bila v sodnih postopkih uspešna, je naredila nekaj, kar je z moralnega in etičnega vidika popolnoma nesprejemljivo in bi moralo biti na vseh nivojih sakcionirano: z enim od sodnih izvedencev psihiatrične stroke (katerega zgodovina je polna dogodkov, na katere bi bil ponosen kak zagrizen kriminalec) se je dogovorila, da ji bo enostavno napisal strokovno mnenje, v katerem bo zaključil, da je moja stranka kot psihično moten človek nezmožna opravljati osnovne življenjske naloge in torej popolnoma nezmožen opravljati funkcijo direktorja ter da mu je potrebno odvzeti poslovno sposobnost! Taisti sodni izvedenec je mnenje napisal, ne da bi pred tem kadarkoli videl, slišal, pregledal mojo stranko ali vpogledal v kakršnokoli zdravstveno dokumentacijo moje stranke – kljub temu, da sem poslala prijavo na vse mogoče ustrezne inštitucije, je še danes sodni izvedenec in samo mislim si lahko, kakšna mnenja po naročilu in proti plačilu piše. Gre torej za popolno odsotnost vseh moralnih in etičnih norm, za najnižji nivo, na katerega sta se izvedenec in kolegica odvetnica lahko spustila. Ko je odvetnica nasprotne stranke imela v rokah to mnenje, je dobila nov zalet: začela je na dolgo in široko v vseh postopkih pisati, kako zelo psihično motena je moja stranka in v luči tega predstavljati vse, kar je moja stranka naredila. Tudi po tem, ko sem uspela pridobiti sodno odločitev o začasni odredbi, na podlagi katere je morala v vseh sodnih postopkih preklicati vse te svoje navedbe, je obenem s preklicem svojih navedb pisala o tem, kako zelo prav ima izvedenec v spornem mnenju in kakšno napako da dela sodišče s tem, ko mi verjame…
Sodišče je imelo dejansko »poln kufer« vsega tega cirkusa, odvetnica nasprotne stranke je namreč v vlogah in na vseh narokih žalila vse po vrsti, kričala in se obnašala našemu stanu neprimerno in moja stranka je zaradi vsega tega tako trpela, da me je prosila, naj narediva vse za to, da bi se poravnali, torej sklenili dogovor in s sodnimi postopki prenehali. In sva, pri čemer sva imela vso podporo sodišča – pa po mučnih 8 mesecih kljub temu nismo uspeli, zato je moja stranka šla na sodišče in se v sveh zadevah, v katerih je tožila, odpovedala tožbenemu zahtevku ter s tem agonijo končala.
Jaz sem morala za plačilo svojih stroškov, katere sem zaračunala v višini 1/5 dejansko nastalih stroškov, vložiti izvršbo, saj moja stranka kljub temu, da je direktor družbe, mojih računov ni mogla plačati (na edini banki, kjer je imela družba XY d.o.o. odprt poslovni račun, se je kolegica odvetnica dogovorila, da brez soglasja njene stranke ne smejo odbriti ničesar, ne izdati plačilne kartice, ne posredovati podatkov, izpiskov itd). Že prej omenjena odvetnica je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, in naenkrat sem se nasproti taiste odvetnice znašla jaz: kljub številnim poravnalnim ponudbam in večkratni izrecni pisni odobritvi izstavljenih računov s strani moje stranke je vlagala številne vloge in si izmišljevala 1001 razlog za to, da jaz do plačila ne bi prišla. Sodišče je razpisalo narok in tam se je razkrila vsa morbidnost moje kolegice: v dvournem pregovarjanju, ko je tudi sodišče večkrat jasno pojasnilo, da bo mojemu zahtevku ugodilo, je mahala z raznimi papirji in me spraševala, ali sploh vem, kaj je kodeks odvetniške poklicne etike (?), da pišem nebuloze in podpisujem nične pogodbe s svojimi strankami, da sem izkoristila svojo stranko, ki da je psihično motena (po več letih še kar ni hotela nehati s tem) in hotela svoji stranki na vsak način preprečiti sklnitev poravnave z mano, čeprav je bila moja ponudba zelo korektna, saj sem za plačilo predlagala 1/3 nižji znesek, kot je bil znesek, do katerega sem bila po izdanih računih upravičena. Priznam, da sem bila zaradi nenormalnega obnašanja moje kolegice tako »prizadeta in razočarana« (ne vem, če je to pravi izraz, občutkov sploh ne morem opisati), da sem bila tik pred tem, da vstanem in zapustim sodno dvorano.Vseeno mi je bilo, če bi bile posledice tega dejstvo, da ne bi prejela plačanega niti 1,00 EUR: dejstvo, da me prav ta kolegica vzvišeno podučuje o moralno etičnih normah, je bila kaplja čez rob. Takrat je dogajanje nekako vzela v svoje roke sodnica in pripeljala zadevo do konca, kljub nasrotovanju moje kolegice (čeprav se je njena stranka s poravnavo strinjala) sklenili smo poravnavo in zaključili. Z nepopisnim olajšanjem, da mi ni treba več poslušati in gledati svoje kolegice odvetnice, ki je sicer po strokovni plati (lahko) odlična, njen način pa krši vse minimume še sprejemljivega obnašanja, sem zapustila sodišče. V avtu sem razmišljala, čemu razočaranje: zakaj pa sem sploh pričakovala, da se bo tokrat, ko je njena stranka v sporu z mano in ne z mojo stranko, ravnala drugače,kot običajno? Čemu sem upala, da bo z nizkimi udarci prenehala in da bo postopek tekel na strokovnem nivoju, kot bi bilo od dveh odvetnikov pričakovati? Res čemu? Naivnost brez primerjave. Priznam pa, da sem se kljub temu, da je bila kolegica v skoraj 10 letih in 20 postopkih zastopanja neuspešna, od nje naučila zelo veliko, saj tako konstantnega visokega nivoja zagrizenosti ne glede na dejstva,
dokaze in razvoj dogodkov v vseh sodnih postopkih, še nisem videla. Dejansko je njej in njeni stranki škodoval njen način delovanja, zasledovanje negativnih ciljev, celo zloba na osebnem nivoju, zagrenjenost ob prejemu zavrnjenih začasnih odredb, zaradi česar je bilkončni rezultat popolnoma v korist moje stranke. Je pa res nekaj drugega: kolegica je delala za denar in bila je zelo dobro plačana, jaz pa sem delala za zmago in zato sem zmagala – moje plačilo je bilo v primerjavi z njo smešno nizko, pa še za sodišče sem morala ponj.
In pridem do zaključka, da se preobrat v smislu ponovnega vladanja morale in ostalih vrednot med ljudmi ne bo zgodil. Prelahko je biti brez etike in morale in tudi brez ostalih vrednot, udrihati po vseh na vse načine in na tak način hiteti do cilja, ki je največkrat ovrednoten z evri – saj takšno obnašanje nikoli ni sankcionirano in s tem vsi takšni ljudje dobijo občutek, da je to pač sprejemljivo. Ko sem že enkrat prej glede vedenja prej omenjene kolegice in njenega odnosa do sodnic povprašala predsednika sodišča, mi je mirno povedal, da ona takšna pač je in da so jo takšne navajeni. O tem, kako to vpliva na preostale udeležence postopka, nihče niti pomislil ni. In takšna oseba je meni v istem trenutku, ko je kršila mnoge etične norme, očitala, da vsebine etičnega kodeksa odvetniške etike očitno ne poznam in da sem skorajda sramota svojega stanu – kako naj si z razumom razložim vse to? Morda je ignoranca takšnih oseb dejansko najboljši način za spopad z njimi. Glavno pa je nekaj drugega: osebe in odvetniki, kot je moja omenjena kolegica, ostajajo v manjšini in s svojimi metodami niso uspešni + ne glede na ogromne vsote denarja, ki jih prejmejo od svojih strank, so zaradi neuspehov zelo nesrečni.
To nas vse ostale žene naprej, cilj, da dejansko pomagamo svojim strankam, pa ostaja bistvo našega odvetniškega poklica.