Druga novost, ki se je ob izvajanju odvetniških storitev pojavila v letu 2020 kot posledica omejitev zaradi virusa COVID-19, je bila popolna odsotnost posvetov s strankami v moji pisarni. Že v marcu 2020 sem aktivirala svoj zoom-račun in pozveti so tako začeli potekati preko sestankov z uporabo aplikacije zoom, ki se je za ta namen izkazala kot zelo uporabna in varna.
Posvetovanje s strankami bo potekalo preko zoom-a tudi v bodoče, čeprav je velika pomanjkljivost takšnih posvetov to, da ni osebnega stika s stranko, zaradi česar ne pride do takojšnjega intuitivnega medsebojnega zaupanja, ki sem ga pri stranki običajno vzpostavila s prvim stiskom roke.
Sodišča bi po mojem mnenju morala delovanje in izvajanje narokov za glavne obravnave prilagoditi, kar se v enem letu ni zgodilo. Kljub temu, da je zakonodaja za odvetnike že pred skoraj desetletjem določila tehnične pogoje, zaradi katerih smo si vsi morali kupiti ustrezne naprave, da smo lahko začeli z elektronskim vročanjem in komunikacijo s sodiščem – vendar vse od takrat do danes to poteka le na področju stečajev, izvršbe in zemljiške knjige. Narokov tako sodišča (razen v zadevah, ki se po Zakonu o sodiščih in vladnimi odločitvami štejejo za nujne) niso opravljala, za opravljanje narokov preko aplikacij, ki bi to (morda) omogočale, pa do danes še nihče ni definiral osnovnih procesnih korakov, ki bi morali biti strankam postopka znani pred izvedbo takšnega naroka (npr. Ali se narok v celoti posname, kako zaslišati priče, itd.) zato, da se zadosti osnovnim pravicam strank v postopku, najsi bo to v kazenskem, pravdnem ali drugem postopku.
Prvi del prispevka Korona virus in pravo si lahko ogledat tukaj.